Na koncu poti.

Poletje. Vse prekipeva od trenutkov sreče, veselja in iskrivosti. Vse se kopa v idealih poletnega oddiha. Vse deluje dobro. Vse zgleda lepo. Pričakovanja so velika. Celo tako velika, da včasih realnost ni tako mogočna, kot jo slikajo instagram slike in ostale podobe socialnih omrežij. Ni. Ne more biti. Večinoma ni. Pravzaprav ni nikoli.

Ideal sreče in veselja. Zapoved. Sreča in veselje na ukaz. Je lahko sploh kako drugače?

Vsi so na morju, vsi delujejo kot usklajena celota. Ideal popolne družine. Ideali popolnih partnerstev. Vsi se imajo lepo. Vsi uživajo. Sreča in veselje se kopata v vsaki celici ljudi okoli nas. Pa to zares drži? Že mora, če vsi govorijo tako. Če vsi delujejo kakor, da živijo življenje svojega življenja, verjetno že mora držati.

Samo mi zares ne čutimo tega. Vsaj ne tako, kot to opisujejo drugi, ki živijo svoje sanjsko življenje. Pa o tem raje ne govorimo, ker si ne upamo. Ker ne želimo. Ker si ne dovolimo. Ker se ne spodobi. Ker ni dobro.

Ne želimo namreč deliti osebnih strahov, trenutkov šibkosti, osamljenosti in ranljivnosti. Raje ne. Bolje je, da te občutke pometemo nekam daleč stran. Bo že. Saj bodo minili. Vse enkrat mine. Vse. Pa to zares drži?

Osamljenost. Šibkost. Nemoč. Strah pred neznanim. Nemir.

Kaj je pravzaprav realno? Kam se je skrila resnica? Kam je zbežala realna podoba delovanja ljudi za zaprtimi vrati? Kje je meja med lažjo in zaslepljenostjo omame življenja skozi filtre?

Zakaj se ne govori o depresiji? O osamljenosti. O samoti. O razočaranjih in lažeh. Zakaj se vse to skriva?

Šibkosti so naše ahilove tetive. Ne razkrivamo jih radi. Ne želimo jih živeti. Najraje bi videli, da jih sploh ne bi bilo. Včasih nam uspe uiti v omamo iluzije, da realnost, ki nam ne ustreza, ne obstaja. Da je ni. Če je ne pogledamo, je za nas ni.

Ljudje omamo iščemo na različne načine. Nekateri se neprestano obkrožajo z ljudmi in njihovimi zgodbami, da bi preglasili in zameglili svojo realnost. Venomer so v družbi. So namreč v dobri družbi, kaj le bi lahko bilo narobe s tem? Spoznavajo nove ljudi. S tem tudi nič ni narobe, kajne? Ni. Če ni to eden od nezavednih begov pred samim seboj.

Drugi, tisti ki imajo to možnost, veliko potujejo. Menjajo okolja. Okoli sebe venomer ustvarjajo nove dogodivščine in s tem posledično kreirajo nove dražljaje. Menjajo imput s katerim nezavedno brišejo stik s svojo realnostjo.

Ker je nov dražljaj tako nov in tako močan, se seveda morajo ukvarjati z njim. To je normalno. Posledično se tako v glavnini na dnevni bazi ukvarjajo z novim, kar jim življenje prinaša in ne zares z globino doživljanja svoje realnosti, s katero se v nekem trenutku verjetno težje povežejo.

Tudi sama sem počela to. Menjava okolja je v meni vzbujala nove občutke doživetij, s katerimi sem se intenzivno ukvarjala. Se imela fino. Polno živela življenje. Namesto, da bi se ukvarjala s kakšnim od delov svoje takratne realnosti. Tako je bilo lažje. To je bilo edino, kar sem v tistem trenutku pravzaprav zares znala. Bilo je lažje. Drugih načinov soočanja z realnostjo nisem poznala.

Spet tretji iščejo omamo in odklop od svoje realnosti v hrani in pijači. V čisto fizičnem svetu sladkobe doživljanja sveta okoli sebe, živijo mimo svojih pravih občutij. Živijo mimo sebe.

Konec koncu je pa ja normalno, da je dobro tu in tam kaj dobrega pojesti in spiti, kajne? Užiti trenutek sladkobe življenja. Degustirati življenje v polnem pomenu besede »užiti« in ob tem uživati.

Odvisniki od alkohola, vsaj tisti, ki so to zares že ozavestili oziroma tisti, ki alkohol izrabljajo in se tega zavedajo, bodo nemalo krat potrdili, da so v nekem trenutku doživljanja svojega življenja želeli ohromiti, zadušiti ali otopiti svoje občutke, misli in čutenja. Želeli so utopiti in otopiti svoja čustva, doživljanja in dogajanja okoli sebe ter v sebi.

Želeli so odmik od vsega okoli sebe in od vsega v sebi. Stran od sveta. Stran od sebe.