Na koncu poti.

Poletje. Vse prekipeva od trenutkov sreče, veselja in iskrivosti. Vse se kopa v idealih poletnega oddiha. Vse deluje dobro. Vse zgleda lepo. Pričakovanja so velika. Celo tako velika, da včasih realnost ni tako mogočna, kot jo slikajo instagram slike in ostale podobe socialnih omrežij. Ni. Ne more biti. Večinoma ni. Pravzaprav ni nikoli.

Ideal sreče in veselja. Zapoved. Sreča in veselje na ukaz. Je lahko sploh kako drugače?

Vsi so na morju, vsi delujejo kot usklajena celota. Ideal popolne družine. Ideali popolnih partnerstev. Vsi se imajo lepo. Vsi uživajo. Sreča in veselje se kopata v vsaki celici ljudi okoli nas. Pa to zares drži? Že mora, če vsi govorijo tako. Če vsi delujejo kakor, da živijo življenje svojega življenja, verjetno že mora držati.

Samo mi zares ne čutimo tega. Vsaj ne tako, kot to opisujejo drugi, ki živijo svoje sanjsko življenje. Pa o tem raje ne govorimo, ker si ne upamo. Ker ne želimo. Ker si ne dovolimo. Ker se ne spodobi. Ker ni dobro.

Ne želimo namreč deliti osebnih strahov, trenutkov šibkosti, osamljenosti in ranljivnosti. Raje ne. Bolje je, da te občutke pometemo nekam daleč stran. Bo že. Saj bodo minili. Vse enkrat mine. Vse. Pa to zares drži?

Osamljenost. Šibkost. Nemoč. Strah pred neznanim. Nemir.

Kaj je pravzaprav realno? Kam se je skrila resnica? Kam je zbežala realna podoba delovanja ljudi za zaprtimi vrati? Kje je meja med lažjo in zaslepljenostjo omame življenja skozi filtre?

Zakaj se ne govori o depresiji? O osamljenosti. O samoti. O razočaranjih in lažeh. Zakaj se vse to skriva?

Šibkosti so naše ahilove tetive. Ne razkrivamo jih radi. Ne želimo jih živeti. Najraje bi videli, da jih sploh ne bi bilo. Včasih nam uspe uiti v omamo iluzije, da realnost, ki nam ne ustreza, ne obstaja. Da je ni. Če je ne pogledamo, je za nas ni.

Ljudje omamo iščemo na različne načine. Nekateri se neprestano obkrožajo z ljudmi in njihovimi zgodbami, da bi preglasili in zameglili svojo realnost. Venomer so v družbi. So namreč v dobri družbi, kaj le bi lahko bilo narobe s tem? Spoznavajo nove ljudi. S tem tudi nič ni narobe, kajne? Ni. Če ni to eden od nezavednih begov pred samim seboj.

Drugi, tisti ki imajo to možnost, veliko potujejo. Menjajo okolja. Okoli sebe venomer ustvarjajo nove dogodivščine in s tem posledično kreirajo nove dražljaje. Menjajo imput s katerim nezavedno brišejo stik s svojo realnostjo.

Ker je nov dražljaj tako nov in tako močan, se seveda morajo ukvarjati z njim. To je normalno. Posledično se tako v glavnini na dnevni bazi ukvarjajo z novim, kar jim življenje prinaša in ne zares z globino doživljanja svoje realnosti, s katero se v nekem trenutku verjetno težje povežejo.

Tudi sama sem počela to. Menjava okolja je v meni vzbujala nove občutke doživetij, s katerimi sem se intenzivno ukvarjala. Se imela fino. Polno živela življenje. Namesto, da bi se ukvarjala s kakšnim od delov svoje takratne realnosti. Tako je bilo lažje. To je bilo edino, kar sem v tistem trenutku pravzaprav zares znala. Bilo je lažje. Drugih načinov soočanja z realnostjo nisem poznala.

Spet tretji iščejo omamo in odklop od svoje realnosti v hrani in pijači. V čisto fizičnem svetu sladkobe doživljanja sveta okoli sebe, živijo mimo svojih pravih občutij. Živijo mimo sebe.

Konec koncu je pa ja normalno, da je dobro tu in tam kaj dobrega pojesti in spiti, kajne? Užiti trenutek sladkobe življenja. Degustirati življenje v polnem pomenu besede »užiti« in ob tem uživati.

Odvisniki od alkohola, vsaj tisti, ki so to zares že ozavestili oziroma tisti, ki alkohol izrabljajo in se tega zavedajo, bodo nemalo krat potrdili, da so v nekem trenutku doživljanja svojega življenja želeli ohromiti, zadušiti ali otopiti svoje občutke, misli in čutenja. Želeli so utopiti in otopiti svoja čustva, doživljanja in dogajanja okoli sebe ter v sebi.

Želeli so odmik od vsega okoli sebe in od vsega v sebi. Stran od sveta. Stran od sebe.

Adrenalin je prav tako lahko drzna sladka omama. Odpelje in zamoti s svojo močjo. Zasvojljiv je. Ustvarja občutke lažne moči in kontrole. Ko uspemo z nečim, kar je izjemno težko osvojljivo in adrenalinsko, se počutimo, da smo osvojili svet. S čimer ni seveda nič narobe, če to ne služi temu, da se odmikamo od svoje realnosti, s katero ne želimo biti zares v stiku.

Ko počnemo nekaj, kar zahteva popolno zbranost in koncentracijo, svet okoli nas zbledi. Bledi lahko tudi notranji svet doživetij. V osnovi s tem ni nič narobe, lahko je izjemno produktivno in nas vrne vase. Lahko pa predstavlja beg pred samim seboj.

Verjetno obstaja še nemalo omam in odmikov od realnosti. Verjetno jih je zares ogromno. Tudi takšnih, ki se jih zares sploh ne zavedamo.

Realnost realnosti

Velika pričakovanja veliko krat rezultirajo v velikih razočaranjih. Nerealna so. V novodobnem svetu še posebej. Svet nas bombardira z idealiziranimi podobami odnosov, teles, delovanja, čutenja in doživljanja stvari.

Težko sledimo temu, kar se dogaja okoli nas. Težko zares pariramo idealiziranim podobam na vsakem koncu. Konfliktnih situacij ne razrešujemo tako dobro, kot tisti par z naslovnice, ne dopustujemo tam, kjer počitnikuje družina znancev iz sosednje ulice, nimamo dovolj materialnih dobrin, ki jih razkazujejo vplivneži z ekranov svojih telefonov. Nič ni dovolj dobro. Nič ne šteje dovolj. Trava ni tako zelena, kot je na sosednjem travniku. Ni. In nikoli ne bo. Nikoli.

Ujeti trenutek v času in iti na pot nazaj k sebi

In kaj je rešitev novodobne in njej podobnih zagat? Instant rešitev v življenju ni. Vsaj jaz nisem najbolj navdušena nad njimi. Ne zato, ker jih čisto zares ni, temveč zato, ker večinoma ne delujejo. Vsaj tiste ne, ki jih uporabljamo zato, ker je nekdo rekel, da delujejo. Čutimo jih pa zares ne. Stvar, ki je zares ne začutimo, ne deluje. Ne more.

Tiste prave rešitve se skrivajo v iskanju stika s seboj. V iskanju poti do sebe. V intimnih pogovorih s seboj. V odkrivanju tega, kar nam v življenju ustreza. V odkrivanju tega, kar nam v življenju paše. V odkrivanju globin svojega čustvovanja.

Prave rešitve se skrivajo v iskrenem silovitem ali tihem joku. V mogočni jezi. V stiku in pogledu strahu v oči. V dihanju svoje žalosti. V potapljanju v svoje skrbi in odkrivanju realnih rešitev zanje. V stiku s svojo osamljenostjo in ne begu pred njo. V odpiranju svojega srca ne glede na to, da je bilo že toliko krat razcefrano in poteptano.

Prave rešitve se ne skrivajo v begu, odmiku in omami. Skrivajo se v soočanju, v pogledu vase in okoli sebe, v čutenju ter v doživljanju. Skrivajo se v prisotnosti v trenutku. Izključno prisotnost v trenutku nam lahko odstre možnosti za resnična soočenja. Najprej s seboj. S svojimi strahovi. S svojimi travmami. S svojo žalostjo. S svojo realnostjo.

Borec v ringu se ne bojuje s svojo senco. Ne bojuje se s svojim namišljenim nasprotnikom. Prisoten je. Bori se z realno podobo nasprotnika. Bori se z realnim nasprotnikom.

To ne pomeni, da se v življenju ne bojujemo s svojimi sencami. Se. Bolj, kot so realne, bolj kot jih vidim, bolje se z njimi lahko soočam.

Če želim biti zares prisotna, se moram umiriti. Zadihati. Začutiti. Sebe. Svoje telo. Svoje misli. Svoje občutke. Ne glede na strah, jezo, žalost ali skrbi, ki me lahko ob tem preplavijo ali preplavljajo. Ne glede na vse. Biti s seboj, v polni prisotnosti, ne glede na to, kaj se odpira in dogaja z menoj.

To lahko naredim že s preprostim raztegom telesa zjutraj, ko se prebudim. S takšnim, ki je prisotno v trenutku. To lahko naredim s parimi premiki medenice in raztegom spodnjega dela telesa.

Deluje tudi to, da se za minuto ali dve osredotočim na svoje dihanje. Brez obremenjevanja s pravilnimi tehnikami po načelih pranajame in ostalih starodavnih ved. Preprosto dihanje, ki je vgravirano v vsako celico mojega telesa. Če kdo zares ve, ve moje telo. Narava je poskrbela za to.

Deluje vpogled vase. Dobesedni vpogled vase. Zavrteti oči v sredico možgan, pomeni aktivirati eno glavnih stikal, ki se tam nahajajo. Deluje stik z zemljo, s tlemi pod seboj. Stik z zemljo je eden pomembnejših elementov kreiranja stika s seboj.

To verjetno vse veš. Veliko tehnik obstaja. Danes zares ne govorim o njih. A zakaj se ob vsem naštetem še vedno svaljkava po občutkih, ki nama jih vsiljuje svet okoli naju?

Zato, ker čisto zares nisva v stiku s seboj. Ne zaupava si. Ne verjameva vase. Nisva dovolj samozavestni. Nisva dovolj pomembni. Nisva dovolj pametni. Nisva dovolj. Nikoli pravzaprav ni bilo nič, kar si naredila dovolj. Nikoli.

Nekaj me zanima. Meniš, da je bila katera koli od oseb, ki so ti v življenju kazale kaj vse nisi, sama sebi dovolj? Kako misliš, da so te osebe gledale nase? Kako misliš, da nase gleda ves svet? Misliš, da je ta isti svet sebi dovolj? Iskreno me zanima kaj meniš. Misliš, da je?

Menim, da ni. Svet okoli tebe sebe dojema zelo slabo. Samemu sebi ni dovolj. Ni dovolj uspešen. Ni dovolj drzen. Ni dovolj učinkovit. Premalo denarja generira. Preslabo se odziva. Premalo reši in slabo rešuje. Samemu sebi svet ni dovolj. In nikoli ne bo.

Nekdo, ki sebi ni dovolj, se je pripravljen bojevati, kazati s prstom, obsojati, grajati in negodovati. Nekdo, ki ni iskren s seboj, je težko iskren z drugimi.

Nekdo, ki sebe ne vidi realno, težko dojema realno okoli sebe svet, v katerem biva. Zato ta svet zame ni realen. Nekredibilen je. Nepomemben. Njegovo mnenje je v nekem trenutku zame precej nepomembno. Takšnega ga naredim. Pomanjšam ga. Ker tak je. Majhen. Samo realno mu pridam pravilno oznako. Da sama lažje realno vidim. Zato namreč, ker tudi meni včasih zdrsne in ga vidim večjega, kot v resnici je. Pridam mu boljše oznake, kot mu pritičejo. Boljše, kot si jih zares zasluži. Generalno imam namreč naravnan vzgib, da vidim, cenim in dojemam svet okoli sebe kot kompetenten, kredibilen, iskren in dober. Pa tak vedno ni.

Kaj narediti? Jaz se od takega sveta odklapljam. Odklapljam se od dram. Odklapljam se od predpostavk. Odklapljam se od sodb in razsojanja. Odklapljam se od predsodkov in pričakovanj.

Ne pomeni, da nisem v stiku s tem, kar se v tem svetu dogaja. Daleč od tega. Opazujem. Zelo dobro vidim in še bolje povezujem. Zelo dobro povezujem. Prisotna sem.

Se pa ne vpletam. Ne delujem v njihovih in njegovih zgodbah. Ne sodim.

»In kako naj se otresem vseh preplavljajočih čustev, skrbi in depresivnih občutenj osamljenosti?« me vprašaš.

Ostani v stiku z njimi. Poglej jim v oči. Natoči si čistega vina. Natoči občutkom čistega vina. Takšnega v prenesenem pomenu besede mislim. Ne mislim omame.

Ne umikaj in odmikaj se. Stopi v ring. Ostani prisotna. Ostani prisotna v trenutku. Ostajaj prisotna v trenutkih. Tako zares šele boš lahko začutila moč hvaležnosti za vsakega zmed njih.

Prave rešitve se skrivajo v iskrenem silovitem ali tihem joku. V mogočni jezi. V stiku in pogledu strahu v oči. V dihanju svoje žalosti.

V potapljanju v svoje skrbi in odkrivanju realnih rešitev zanje. V stiku s svojo osamljenostjo in ne begu pred njo. V odpiranju svojega srca ne glede na to, da je bilo že toliko krat razcefrano in poteptano.

Hvaležnost je zdravilo za tegobe današnjega časa. Hvaležnost za vse, kar imam. Kar že imam.

Ne osredotočam se na to, česar nimam in kar mi vsiljuje svet okoli mene, temveč se osredotočam na to, kar že imam. Na to, kar lahko dam. Osredotočam se nase in na to, kako lahko izboljšam svet okoli sebe.

Osredotočim se na to, kaj lahko dam sebi. Najprej sebi. Nato se osredotočim na to, kaj lahko ponudim svetu okoli sebe, da bo sebe videl bolje, da bo sebe dojemal lepše. Da bo lepši. Boljši. Da bo bolj pravičen in sočuten. Da pristavim kamenček v mozaiku boljšega, lepšega, bolj čutečega in čuječega delovanja ljudi okoli sebe.

Začniva torej pri sebi. Pri tem kar midve potrebujeva. Če zares še ne veš, si vzemi čas za to. Ljudje to odkrivajo desetletja. Nič ni narobe s tem. Odkrivajo. Raziskujejo. V stiku s seboj so.

Poiščeš lahko zdrave alternative temu, kar prej zate ni bilo zdravo. Raziskuj jih. Če boš pozorna nanje, jih boš našla. Obstajajo.

Popotovanja so lahko vir izjemnega navdiha in močan stik s seboj. Odkrivanje kultur in raziskovanje naju lahko pripelje bližje k sebi. Skupna doživetja nas lahko zbližajo z ljudmi, s katerimi jih doživljamo. Odnose lahko naredijo še močnejše in trdnejše.

Dobra knjiga je lahko izjemna alternativa nepretrganemu nenamenskemu brskanju po socialnih omrežjih.

Alkohol lahko zamenjam za dober sadni cocktail, sadni frape, sočno vegansko brezglutensko sladico brez trsnega sladkorja ali skodelico zelenega čaja. Bistveno je, da mi je dobro in da v tem uživam. Da najdem alternativni užitek starim navadam. Čeprav bi znalo biti na začetku precej čudno in ne dovolj dobro. Bistveno je, da vem zakaj to počnem.

Soočiva se z vsem, kar naju bremeni. Samo tako bova nekoč to lahko zares odvrgli ali pa močno in ljubeče objeli. Soočajva se s stvarmi. Včasih te potrebujejo čas. Nič zato. Vse se zgodi vedno takrat, ko je čas za to. In točno tako je prav.

Če boš še čutila neznosno osamljenost, ne išči zunaj. Nikoli ne išči zunaj sebe. Zunanji rešitelj ne obstaja. Zares ne. Išči znotraj. Išči sebe. Sama sebi boš z časom lahko najboljša partnerica, najbolj čuječe uho in najbolj čuteče srce.

To ne pomeni, da boš večno sama. Ravno nasprotno. V odnose boš vstopala drugačna. Popolnoma drugačna. Sama sebi dovolj. Celota. V iskreni interakciji z drugo lepo celoto. Z nekom, ki bo ravno tako znal slišati sebe. Slišati tebe.

Šele ko zares slišimo sebe, znamo zares prisluhniti tudi drugemu.

Zato išči sebe. Ti si rešitev.

Na koncu poti si ti.

Tu sem.

Angelina A. Rinaldi

High Performance Coach

Published Author

Founder of The Secret of Life, Holistic Health Clinic

#NaKoncuPoti #Osamljenost #DoživljanjeSveta #Žalost #Rešitev #Stik